Kdo sem? Moj spomin na stik s keramiko sega daleč v otroštvo.
Nekoč, ko sem keramiko pospravljala, mi je vse skupaj nekako padlo iz rok in ufffff, kako je zgrmelo in zaropotalo po bajti. Še dobro, da sem bila sama doma. Prestrašena in začudena sem prijemala, občudovala in obračala te zlomljene koščke stekla in keramike a hkrati mi je po glavi rojilo: »kaj bo rekla mama«. Ne spomnim se točno ali sem stvari še sama razbijala, ampak teh razbitin je bilo res ogromno.
